Veliko cedilo, na njem peščica ljudi,

ki cel svet obtožuje, ker niso čez rešeto prišli.

Analizirajo, premlevajo, bentijo,

zakaj vse, razen njih skozi (s)pustijo.

»Življenje je krivično za vse nas«,

vpijejo drug čez drugega, na ves glas.

Energično razlagajo, da se jim godi krivica,

ker nimajo pravega botra ali pravega strica.

»Vse smo naredili tako kot je prav,

a v zahvalo dobili s kladivom po glav´«.

Ne zavedajo se, da če bi se umirili,

bi lahko brez težav ugotovili,

da so si sami izbrali,

da bodo na cedilu ostali.

Kdor sebe posluša in svoji intuiciji sledi,

za tega zgleda kot da mu nič hudega ni.

Kdor pa svoje delovanje okolici prilagodi,

se pogosto čudi, zakaj ga usoda na cedilu pusti.

Bi želeli brezskrbno živet´

in občasno tudi za druge poskrbet´

ali pa bi se želeli še naprej pritoževat´

ter s tem na nek način na cedilu ostat?

Odločitev je vaša, naj vam bo jasno,

pa če o tem razmišljate tiho ali glasno.

Odločitev je vaša in prav je tako,

saj če dobro razmislim, da je včasih tudi na cedilu lepo.

INA TAR