Na travniku žarek ogreva srce,
usedem se na jaso – tišina zape.
Zagledam čebelo, ki se približa,
ko v samoti med sladki izbira. 

Metulj na cvetlici –
se usede na dlan,
v lepoti pomladi,
kot biserni kralj.

Iztegnem roko –
dvigne se v zrak,
se vrača, ozre,
in obotavlja,
zamahne s krili,
zmiga, odplava.

Kod pot ga bo vodila?
Kje luč ga bo bodrila?
Ne vem. Le kam?

Ko minil bo čas,
nazaj bo prišel – vem, da bo.
In jaz,
z cvetlico v roki,
ga bom čakala.

Lana