Prevzet od vonja divje rože 

Sem se povzpel na vrh visoke gore

V odmev gora zapel sem nov napev

Pojemajoč se vrnil je v uho odmev.

Nespretno sem zagrabil za grmiček

Z roko podrsal sem po grobem lubju

Na roki smolo mi pustilo je rastlinje

Prilepljen kakor muha sem na hribčku.

Razgled je lep in ptice žvrgolijo, priznam,

Lepo je tukaj a gore mi oditi ne pustijo.

Vonj po smreki zdaj me spremlja

Tam stojim in brišem smolo v senci drevja.

Pohodniku, ki sledi le vonjem cvetja

Narava kar tako ne da imetja.

Tomaž Jevšenak