Vzpenja se visoka stena med oblake,

kjer megla draži misli in sanje,

nedosegljiva očem sveta.

Cesta pluje med velikani tišine,

kjer bolečina izbriše odmeve vetra

v avtomobilih ptic svobode.

Voda iz kamna iztiska življenje,

ga drobi, razkraja v prah —

a varuh v tišini raste,

in z zgodbo se nadgrajuje. 

Vsako leto veter s peskom zašije

rano v skalo, jo naredi še močnejšo,

s ščitom v roki, pokončno.

Jaz sem gora.

Sem vihar poguma,

v ognju oblikovana,

letim v višave. 

Lana