Zastŕto
Kadar
v noči
zvezde zažarijo,
takrat se
sredi gmote preslišanih besed
na stičiščih večnosti
zberejo vse slutnje,
žarki spečega sonca,
zgorele ruševine človeških zmot
in bosa stopala,
ki nekontrolirano bezljajo
pred udarci vetra in zmrzaljo.
V tej pusti prostranosti,
nedorečeni samoti
strpajo pomlad
v zgolj eno dehtečo podobo,
v en potovalni kovček
kakor vse do sedaj spodletele poskuse
in
nedokončane naloge.
Spodijo
zbir barvnih odtenkov
preparelega sveta,
vse nianse,
zamolklo tišino,
podobe minulosti iz tujih krajev.
Postopno utirajo pot do novih karikatur svetlobe
a
spregledajo,
da je vse v tej gosti temi
že postalo
svetlo
in
dobro vidno.
Zanimivo razmišljanje. Super napisano.
Noč in zvezde.
Vse je še vedno tam, kjer je bilo. Vse je enako, kot podnevi. A vseeno je nekaj drugače in drugačno.
Svit.
Svetilke v noči. Luči na poti. Naj bo prehod udoben. Hvala ti!**
Maša!
Ne zgodi se pogosto, da sem tiho, da ostanem brez besed, da obstanem na mestu, brez mojih radovednih in včasih neumnih vprašanj. Kot da se ustavi čas... Vse to se je včeraj. Zgodil se je trenutek ki me je spravil v jok, zadel globoko v dno srca... Pustil sled...
Velik objem! J
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jernej Jager
- 09. 04. 2025 ob 18:57
- Prebrano 350 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 134.97