Za čas večerje

vstopiš v oštarijo

in za šankom naročiš pivo.

Pokimaš v pozdrav.

V mestu se govori vse sorte,

slišal sem,

da se te ogibajo,

da si švercal ljudi.

Da si bil zaprt.

Tihotapec.

Prihajava iz istega kraja,

obadva pa sva tukaj tujca,

bolj ali manj

tudi drug drugemu.

Z mezincem razdevičiš odprtino flaše

in z značilno kretnjo profesionalca dregneš eliksir.

Ko te prijateljsko usekam po plečih,

s kombinezona odpade košček posušene malte.

Mudi se ti nekam,

ni ti do zajebancije.

Vzameš še dvoje 57, plačaš, greš.

Na izhodu se zakadi cement iz tvojih las.

Človek z visoko delovno vnemo,

in to v torek, ki je dan čisto brez karakterja.

Sezona se končuje,

prekarcem, meni, tebi, švabom, turistom torej, …

Ponoči se lastniki

vračajo v svoje domove,

ne da bi videli, kaj je zraslo novega,

koliko materiala in ur je v tem prekletem zidu.

Rok Horžen