
Rada sama sem v samoti.
Čim več samote – več prostora v meni.
Zlivajo se vame barve, zvoki, vonji,
pomlad žari in vse prehaja v eno.
V lepoti tej rojeva se ljubezen –
tovarištvo: od kamna do človeka!
Zavest preveva bit, ki sega do vesolja.
Naj misli bodo vedno pomladanske!
Naj plavajo v oblaku nežnosti, dobrote!
Nikoli naj se ne prikrade misel zlobna!
Naj vedno bom v sozvočju z resnico,
ker le tako postala bom nekoč tvoj angel*.
* Tako nekako kot v filmu Nebo nad Berlinom (Der Himmel über Berlin)
V lepoti tej rojeva se ljubezen –
tovarištvo: od kamna do človeka!
Zavest preveva bit, ki sega do vesolja.
Že prva vrstica mi je tako domača.... čestitke!
Samota, ki polni duha in baterije. Lepa pesem.
Nada, naj Ljubezen prevzame prestol planeta.
Zelo všeč! Me pa malo zbega tovarištvo: od kamna do človeka. Podoba je močna, ne vem pa če je resnično lahko dovolj "stvarna", čeprav gre za poezijo, za katero sicer sam trdim, da mora biti v njej veliko skritega. Tudi bit in vesolje poskrbita, da zadnja dva verza v prvi kitici nista v harmoniji z ostalimi.
Milan Ž. - Jošt Š.
Hvala vsem za čas in odziv.
Močno tuhtam tudi glede Joštovega komentarja ... Kaj pa vem: mislim, da se moramo zavedati, da smo zvezdni prah, da smo zgrajeni iz elementov, ki so v našem osončju (Sonce "bruha" vodik in potem nastanejo vsi elementi - od silicija, ki je osnova kamnu, do ogljika, ki je osnova živi naravi) ... Seveda pa je v človeku zavest, ki jo največkrat obvladuje le ego. Žal.
Na soncu poteka "zlivanje atomov,"
mi na Zemlji pa z razbijanjem atomov pridobivamo energijo,
ki onesnažuje okolje, čeprav mnogi zagovorniki trdijo, da gre za
najčistejšo obliko, pa nam Černobil in Fukušima govorita nekaj drugega.
Sicer potekajo poskusi zlivanja atomov, v Franciji je že skoraj narejen reaktor...
"Zlivajo se vame barve, zvoki, vonji,
pomlad žari in vse prehaja v eno."
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Nada
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!