Tiste rože ob ogradi,
letos ne cvetijo.
Čakam jih že od pomladi,
ampak ne vzkalijo.

To so rože moje mame,
meni jih je dala.
Te je ona vedno zame,
na moj god nabrala.

Kaj se letos je zgodilo,
z rožami spomladi,
kaj jih tam je zamorilo?
Iščem jih v ogradi...

Drugih rož ne bom iskala,
druge niso njene.
Drugih si ne bom izbrala,
zanje ni zaméne.

Zdaj v spominu le cvetijo,
tam so večno zame;
v mojem srcu še živijo
- rože moje mame.

Katarina Ambrož