Zemlja v vesolju,
s pogledom v obliki krogle,
v črni luknji, z zvezdami obdana.
Male drobne pike,
z mikroskopom vidne,
v neprestanem ritmu krožijo
in se lovijo.

Malo bolje poglej
v te njihove obraze.
Eni so veseli,
eni prebledeli,
eni v visokih petah,
drugi v copatih,
spet tretji v sandalih.
Vsi za telefoni,
kot da v tem svetu drugega ni,
kot da ves svet
na tehnologiji stoji.

Na igralih matere z otroki.
Otrok pade, se udari,
a nihče ga ne opazi,
nihče ga ne objame,
nihče mu ne daje
potrebne topline,
saj vsi strmijo,
strmijo
in v svojem svetu živijo.

Avto na cesti,
v roki telefon,
se semaforju približa.
Katera luč se je prižgala?
Ne vidi, ne sliši opozorila.
Zmaga na ekranu se prikaže —
ampak zanj rešitve ni,
saj avto še naprej drvi.

Zunaj sedi skupina otrok,
ne govorijo,
vsak v svoj svetleči kvadrat gleda,
ne poskusi odmakniti pogleda.
Čas pa leti, mimo leti,
teče, se ne ustavi.
Telefon pa še vedno dela,
dela
in se ne ozira.

Lana