
V starem delu mesta, ob robu reke,
poravnane ob kamnitih ploščah so prale perice.
V poletnem soncu, lepo pesem so pele že veke,
po cesti kočije so vozile in prinašale novice.
Večinoma so dolgo brado že imele,
po svetu od ust do ust se prenášále.
Perice za hip so se ustavile in ušesa napele,
o princu iz daljne dežele hrepenele in sánjále.
Z nasmeškom na ustih ena svoje sanje je imela,
kako bi ob njem srečna v gradu živela.
V kočiji z njim enkrat spet na ta kraj prispela,
s pericami skupaj, najlepšo pesem mu ob vodi zapela.
Perica reže raci rep.
V moji mladosti sem še videval perice prati v potokih,
videval fijakarje, ki so prevažali sodavico in so
steklenice na vozu cingljale, konji pa so
nesramno srali po cestah, kamor me
mati naganjala pobirat fige
za njen vrt.
Ja, in krave so hodile kar same na pašo. Pa cigani so prišli poleti nože popravljat z vozičkom...
Pa se ji verjetno niso izpolnile želje. Žal.
Milena, če misliš na mojo mamo,
so se ji želje izpolnile, sicer
me je bilo pred vrstniki
sram, tudi vrt sem
štihal, kar še
danes rad
počnem.
Perfektna.
Kaj vse so si pripovedovala takrat dekleta. In sanjala o tem in onem.
Danes kufetkamo, takrat pa so žuljale.
To je bilo naporno delo.
Nadvse hvaležno vklopim pralni stroj. :-)
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Dragon
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!