Lasje rjavi postali so sivi,

tanek je pramen, a vendar svileni,

lica mehka zapolnile gube,

v očeh pa toplina, ki sije kot sonce.

V albumu na sliki: zvita mladenka,

zdaj stara mama, še vedno iskriva,

nikoli se nisi zares spremenila,

saj ljubezen v srcu si vedno nosila.

Ko se zbudim, mi lonček prineseš,

mleko z kavo in sveže pečen kruhek,

se mi nasmehneš, vsedeš, ogreješ,

zgodbice stare o sebi spet rečeš.

Pogovor s tabo, kot veter prepeva,

preteklost, sedanjost, neskončna vejevja,

stotič jih slišim – iste besede,

a vedno znova, me domačnost segreje.

Rože si mlada že rada imela,

vrt tvoj je vedno poln veselja,

čeprav roka trudna, vedno bolj nežna,

na vrtu nova cvetlica se vzpenja.

Vedno je težji čas, ko napoči,

čas za slovo, ki vedno namuči,

rečeš adijo, za roko me primeš,

in do naslednjič k sebi spet stisneš.

Lana