Samo da spomin
ni preteklost.

Da prava ljubezen tvojega srca
spi in je budna nekje izven
tvojega dosega.

Pa jo obujaš,
v nadomestku čaraš
tisti nepozabni svet.

In ostanem sama.

Vse kar srcu blizu,
beseda namigne davnost,
me zakolje kot uboj zadnjega upa.

Odidem proč,
v distanci opazujem
kretnje, vse na njih pogreša
prvo žensko tvoje ljubezni.

Pravljica je mišljena
v tolažbo otrokom,
potrebnim edino topline,
razumevanja, predanosti občutka.

A varno je,
v kotu pišem pesem,
ker besede spreminjajo
čare dneva v tekoči obup.

Stisnem se zraven stene,
molči in tiho ostajam,
ne budi me,
pravljica ni moja,
kot ponedeljek ni moj srečen dan.

Omagana se predajam v tišino,
kot grob ne govori,
ker ni spoštljivo na eni trugi
spomina spominjanje na drugo mrtvo dušo.

Je delavnica misli,
besednih sporočil,
a me boli in nisem ona.
Oprosti mi.

IŽ-lev