Ne vem, kaj hočem v tem svetu,

kjer je led in sneg po bregu.

Komaj že na svet pridihaš,

že pogled okrog razbijaš.

Prvič stopiš na prag šole,

kot mal' otrok v prve škornje.

Že na vrata faksa trkaš,

nos zmrduješ in zardevaš.

Ko za mizo novo sedem,

si z neznancem misli berem.

In prepir za mizo poje,

ker ustvarjam nove strune.

Pot domov je kar prijetna,

pa čeprav spim pol od tega.

V sanjah iščem prave rime,

o ljubezni do domovine.

Zakaj ljudje smo kot ličinke,

nadležne, male in sebične?

Zakaj ne morem bit princeska, 

ne pa sestra sred' oddelka?

Ko »zakaj« se tretjič vprašam,

avtobus mi odpre vrata.

Hitro na ta pločnik stopim –

smola, kaj, ko komaj hodim.

Med hojo razmišljam globlje,

kot star otrok se sprašujem,

kaj želim, ko bom velika,

in bom nov klobuk rabila.

Kaj, ko bi bila frizerka,

ali stara picopeka?

Kaj, če bi bila igralka

ali slavna cirkusantka? 

Dežna kaplja me objame,

vidim, da nebo se vname,

saj pozna vso to resnico,

da svet krut je v tem ritmu.

Po napornem novem dnevu,

že ležim kot ob obedu.

Oh, kako te glava meša,

ko ne veš, kaj hočeš – zmeda.

Lana