V melodijah violine,
veter zganja svoje rime,
tuli strastno, brez skrbi,
in nam strah v kosteh pusti.

Izza hrbta k nam popiha,
iz gladine v globino,
iz močvare med zidave,
in naprej v širne kraje.

Čez gorovje nežna sapa,
že odpira svoja vrata,
listje, cvetje zavrti,
v ritmu valčka en, dva, tri.

Poldne ura je minila,
vsaka veja se ovila,
kamni, trava vsepovsod,
zvok postal je nemogoč.

Mesečina se prikaže,
veter še naprej se važi,
škripa, vleče v vse smeri,
dokler se ne razkropi.

Lana