
ki sodiš
čustveni nevihti
pridi
vrni se za obzidje
svetlobe
ki ne pozablja krvi
ne prve in ne zadnje
svoje zarje
šibek je vid razdejanja
in kratek spomin
pridi
ki sodiš
čustveni nevihti
vrni se
v njen prvi dih
ko je še bila
komaj zaznaven utrip
metuljevih kril
zapredena larva
med dvemi
pokončnimi vrtnicami
sredi brezočnega časa
in ti in jaz
le iskrici v kapljicah
pršnega vala
Lijepom emotivno i vrlo poetično, Breza.
Proljetni pozdrav, Katica
Hvala, draga Katice!
Lijep, topao dan ti želim!
Nežno vabilo v čustveno čuten cunami ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: breza
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!