Blato rine iz oči,
žaba v ustih praznih ždi;
so lasje nekoč bili,
danes so samo kosti!

Poln moči je bil in mlad,
dolgo že ne more vstat'.
Dolgo že ga išče brat;
svečo mu prižgal bi rad.

Ni očeta več, ne mame,
v dnevih vonji so osame;
včasih gleda gor na trame ...
da življenje si kar vzame.

Kdo potem bo mislil nanje,
kdo potem govoril zanje?
Vidi v snu oči spet vranje,
rezke klice modre kanje.

V njenem kriku je življenje -
se zbudi mu hrepenenje.

nada pecavar