
Včeraj sem mislil,
da imam še čas.
Danes vem,
da sem se motil.
Na vogalu sem srečal moža,
ki je v vinu iskal navdih.
Rekel je: Piši zdaj,
jutri morda ne pride.
V parku je lovil rime,
a jih nikdar ni ujel.
Kot jaz včeraj –
iskal sem besede,
pa so zbežale.
Zato bom pisal,
dokler misli ne onemijo,
dokler glasovi ne pobegnejo,
dokler je še kaj reči.
Kajti današnjih misli
jutri ne bo več,
čeprav bo nov dan.
Včeraj sem mislil, da imam še čas ... Vsak nov dan je kot prazna, še nepopisana stran.
Tolminka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: TimotejB
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!