Nič ne vprašaj me o roži,

ki je davno ovenela.

Nič ne vprašaj, če sem v loži

sama, ali s kom sedela.

Nič ne vprašaj me o upih,

ki sem davno jih gojila.

Nič ne vprašaj, če po kupih,

zemlje, blata sem brodila.

Nič ne vprašaj me o sreči,

ker o njej prav nič ne vem.

Nič ne vprašaj, če v gneči,

delam, kar sicer ne smem.

Nič ne vprašaj me o letih,

ki pustila so sledi.

Več ne štejem nepreštetih,

dni in let, ko tu te ni.

Katarina Ambrož