V stari hiši, na koncu vasi si živela, 

nikoli ničesar kar ne bi ljubila nisi imela.

Tvoje žalostne oči so mi povedale le,

da bila si le ubogo revno dekle.

V ponošeni srajci si se skoraj izgubila, 

obraza prelepega nikdar nisi si umila.

Tvoji črni kodri bili so kot temna noč,

zaradi posmeha ljudi hotela si proč.

Videl sem v tvojih očeh trpljenje, bolečino,

skozi njih sem videl bogastvo srca in milino.

A pomagati res nisem znal, upal in smel,

kadar so zbadali te sem le nemo sedel.

Obžalujem dekle, da se zate nisem postavil,

pogumno pred drugimi lahko bi te ubranil. 

Rekel bi vsem v obraz, naj te na miru puste,

saj bila si le osamljeno revno dekle.

Molče le s pogledi sem skrivaj te potolažil, 

kadar biser v tvojih očeh mi je dušo oplazil. 

Hudo zaboli me še spomin na tiste dni,

zaman iskala v upanju si moje dlani.

Rok Leš