Starost me vrača v spomine,
kjer teče reka moje mladosti,
v smeh in vrisk igrajočih otrok,
v brezskrbnost nekdanjih dni.

Tam, kjer sem bil nekoč doma,
strehe še vedno nudijo zavetje,
pragovi hranijo stare korake,
drevesa me še prepoznajo.

Stopam po sivih poteh otroštva,
po prahu zgodb in tihih pesmi,
v razpokah zidov še odmeva
smeh, ki ga nosim s seboj.

Roke mi nosijo brazde let,
a v dlaneh še vedno čutim
toplino dni, ko je svet dišal
po kruhu in poletju.

Čas me upogiba vase,
toda v meni še žari
iskra dečka, ki teče po travi,
v objem novega jutra.

TimotejB