Ne boj se, mama vedno pazi nate
Ko telo se umiri in utihne,
v zraku dihanje ostane,
misli v zmedi so pobrane,
ostal je nič, ki sanje vdihne.
V sebi najdeš mesto zase,
kotiček skrit v rob praznine,
svet za mejo je globine,
majhen ves se zviješ vase.
Zdaj si školjka na dnu morja,
zrno peska v vznožju gore,
sam v objemu nočne more,
žrtev lastnega prostorja.
Votla tema vse prekrije,
gosti nič te podse stisne,
strah razum v previs potisne,
resnica se v sanje skrije.
Iz iste smo snovi kot stvarstvo,
enaka moč nas oblikuje,
da stiska mi srce obsuje
in bitje v meni prosi varstvo.
Nihče ni v reki kakor kamen,
sam zase in z nikomer v zvezi,
ohranjamo se v navezi,
življenje daje le ljubezni plamen.
Kar premaga plašno bitje v sebi,
ni strah, ki je le v glavi zmeda,
spomniš se, da mama nate gleda,
misel njena vedno je ob tebi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: RK
- 25. 03. 2025 ob 21:53
- Prebrano 139 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 70.28
