v samoti
mnogo lepega sem ji povedal
ona pa je vztrajala
kdo more mrtvega obuditi
ne vem na katero stran je odšla
vem
jezus ni iz nazareta
ali iz indije
ne kraljuje v vatikanu
ni ga na praznem nebu
praznih prsi
ogenj vere
kar je kadarkoli bilo
in bo
zadušena iskra v mrtvilu duše
ni od tega sveta
zazri se v življenje in smrt
nerazdvojeno
in pojdi skozi
ker biti nič
je največja ljubezen
svet vpije v jezi
mi imamo življenje
on je vse izgubil
…
povej
iz bolečine
iz pepela
rojeva se nov dan
poln petja ptic
ko izveš kdo si
veš zakaj
spoznaš vsa bitja
in ni dveh
on je
le resnica z dna srca
iz sočutja lije vsa svetloba
vsa bitja razsvetljuje
ne vem
na katero stran
ona je odšla
... zazri se v življenje in smrt
nerazdvojeno ...
tako bi nekaj bilo in ne bilo hkrati. mogoče samo neumnost. na nek način pa je "smrt" enega trenutka, rojstvo drugega. in kot pravi Svit, pokojni živijo, živi umro...
jazu se to upira, ampak vedno bolj se mi svita, da za vsemi oznakami, verami, za vsem redom časa, nisem nič drugega kot ti. s čudovitim dejstvom, da te s samim tem ni nič manj.
vendar pretemno. vidimo, da smo za lastno identiteto, npr. jaz sem rus, ti ne, čeprav je rus mogoče samo rjavolas, pripravljeni pokopati cel svet. smrt vendar nekaj govori. iz nje je razumnost, kot je iz sočutja humanost.
hvala, da si se oglasila.
lp
Čestitke k še eni tvoji poglobljeni eksistencialni pesmi,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 23. 03. 2025 ob 05:28
- Prebrano 309 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 85