Nekje je kraj kjer mirno spim,

nekje je kraj kjer mavrico lovim.

Nekje kjer rosa boža mi podplate,

kjer v roko ujamem žarke zlate.

Tam nihče ne vpraša kod in kam,

nihče ne sprašuje, če koga poznam.

Tam ni pravil in ni naših meja,

le iskrenost srca nekaj velja.

Tja grem sam in brez spomina,

samuje v senci trpka bolečina.

Z duše odpade zarjavelo okovje,

misli prepreda medeno satovje.

Počasi prispem v kraje neznane,

roko mi podajo plaže prostrane.

Tiho z nogami v pesku sedim,

končno svoboden z vetrom letim.

Rok Leš