"sočutje", lepo, ampak ne dovolj

zakaj.

Ko ne bo več niti sočutja, bo ostala in obstala svetloba?

Ni te lahko brati, Miko, pa vendar je lepo raziskovati,

imej se lepo!

ker vse je nič ... šele s te točke vidim, da človek se rojeva iz sočutja in da iz njega izhaja spoznanje vseh bitij. rečem preveč, če rečem, da tudi boga?

oslepi se od prepričanj. identiteta je mit in cel svet se žene za ničevostjo.

ali če hočeš, vsako bitje, vsak atom je bodisatva in buda, le, da tega več ne ve. in ko jezus pomnoži kruh, se pravi, da u-vidimo, njegovo ljubezen, bit in ne le ime. on ni več nekaj zunaj nas...

sam nisem niti krščen, niti budist in sprašujem se, ali je tudi bogomoljka iz sočutja. lahko razumem, da mora izraziti svojo naravo, vendar, povsem brez svetlobe ni. niti trump, niti adolf ...

oprosti, breza, da dolgovezim. prav uživam.

lp

Znova berem pesem, si jo kaj spremenil od zadnjič? Ali se mi samo zdi, da je bolj izčiščena?

To, kar ti imenuješ sočutje, zame je najbolj bleščeča svetloba čiste (za)vesti. In ko nas več ne bo, na naši ravni zavedanja o obstoju česarkoli ne bo več, kar še ne pomeni, da ne bo obstajalo nič drugo. Pa naj bo svetloba srce niča hehehe. Ne zameri, pogosto bluzim.

Lepo bodi!

vesel vsakega bluza. mahakaruna, recimo, je prav tako zavest, vendar v njej ni sodbe in ni povsem v območju volje vsakdana ki ga živimo.

preprosto, je v smrti zavest ali ne. vsak racionalist je gotov, da ne.

veroizpoved je druga zgodba in zgodb je nešteto. materialna resničnost, kot jo zdaj razumemo, gotovo ni edina. vem samo to, da če bi spoznal absolutno, bi tudi smrt videl kot "del" tega absoluta. smrt kot bitje. nič kot bit in obratno. ker, kot je rekel stari lama, puščavnik s tibeta, vsa bitja, ljudje, živali in demoni so chenrezig (lord of compassion).

prepuščam ti solo.

lepo, da si se oglasila. da vsaj v umu, če že nismo puščavniki, poskušamo prestopiti prag dvojnosti. 

lp

že slišim, mrliči samo dehtijo, govorijo ne ...

Čestitke k pesmi, ki svetlobo enači s sočutjem in je to edino, kar še obstaja ...

lp, Ana

hvala, Ana. življenje je borba, in brez volje je propad in sočutje je treba vzgajati (menda je tudi to le delček v možganih), ampak s tem se rodimo, je inteligenca brez katere je intelekt slep. kjer ni srca je nič. in racio bo vedno odvrnil, srce je kos mesa ...

težko še uporabljam besedo ljubezen, za katero je nekdo rekel, da je najvišja oblika sočutja. in če je tudi sočutje brez svobode samo breme, je svoboda brez sočutja samo fraza.

vedno napišem nekaj pesmi o isti stvari, čas, da neham.

lp