Dotik naj bo nežen kot vetra šepet,
naj zdrsne po koži, pomirja, ogreje,
z dlanmi in pogledom zaupanje seje,
iskrena tolažba je, misli preplet.

Z objemi gradimo drugačne mostove;
ustavljamo čas in podiramo meje,
zaznavamo moč, ki deluje mehkeje,
žalost blaži in odganja strahove.

Če nezaželen je, dotik lahko reže,
in ko je zlagan, ga prepozno spoznam,
ostane mi trpkost, grenkoba in sram,
odnos pa izgine kot senca brez teže.

Topel stisk roke besede ne rabi.
Objem najde pot mimo krivde, tišine,
ni mar mu za grehe, preteklost, dobrine;
dušo poboža, napolni, povabi

na potovanje v svet, kjer ni osame;
kjer povezava brez vidne oblike
nama pričara fantastične slike
bližine in varnosti zate in zame.

modricvet