Mehka, bela preproga pod nogami,

tisoče biserov na njej me omami.

Modro nebo in bele meglice,

pod svobodnim soncem letijo ptice.

Med bisere pade solza sreče,

v daljavi uzrem hribe brsteče.

Od Pohorja, Uršlje, vse tja do Pece,

h Kralju Matjažu srce me vleče.

A duša moja čista ni kot ta belina,

sladka ne kot polna čaša vina.

Črnina prikrade potihoma vanjo se kdaj,

blodim in tavam, pozabim na raj.

Takrat veter čez krošnje smaragdne zareže,

z ledenim mrazom čez obraz me doseže.

Kot bi povedati potihoma mi želel,

glej žarek do korenin je mojih prispel.

Le veter v jadra in pozabi na spomine,

Tiste rdeče, črne, ki povzročajo ti bolečine.

Lepoto vso okoli sebe zopet uzrem.

Presrečen samo, da SEM.

Rok Leš