lepa je visokost spoznanja

pred menoj je modri most

vlak je krenil

v urah peronov

žalobno krožijo kazalci

dal sem ji rumeno račko v dlan

obesek

da jo čuva pred nočjo

tako težko je sama

pokrije se čez glavo

zdaj vidim kako je

vse življenje biti otrok

zdaj vidim koliko jih je

ki jih jezi njena sreča

ne

oni ne razumejo

stojim na peronu

nikjer ni več žive duše

slepi kazalci 

ne vedo da je polnoč

da je vse pepel

in modri most izginja

le luna prečka reko

odhaja

polna morskih sanj

in bolečine

zaljubljenih

miko