Kot feniks iz pepela,

vedno znova se rodim.

Skozi meglice sva poletela,

a zdaj srečen tu stojim.

Vsaka bitka, ki je pred mano,

mogočna kot Kitajski zid.

Kdo zaceli mi krvavo rano –

si to angel ti ali pa le mit?

Padal sem pod težo kamenja,

padal in vedno znova vstal.

Ni nevihta ubila hrepenenja,

moč je v meni, a je nisem poiskal.

Kot feniks iz pepela sem v jutro novo vstal.

Dejali so, da bom klonil, pa sem zmagoval.

V meni duša poje, ki je več ne bom prodal,

za vedno v refrenu, te pesmi bom ostal.

Rok Leš