danes se mi piše na roke
poiščem modro nalivno pero
pero previdno namočim v črnilo
slišim njegovo škrebljanje
in glas učiteljice
naj ne pritiskam tako močno

pisava je čitljiva
črke so ravno prav zaobljene
in si lahkotno podajajo roke
ne delajo težav
kot pri prvem nareku
ko se niso hotele povezati v vrv
tudi solze jih niso omehčale

dišijo po sanjah
in iz razpok vlečejo nemogoče
brzenje s prijateljico na kosu debla
iz navdušenega vriskanja
brizga vsemogočnosti

prinesejo zrele okuse
čakajo
da nabreknejo
mogoče v knjigo
da poženejo v globino
v korenine
grozna mi je bila misel
da bi bila drevo
samo na enem mestu

najdejo izvir
kjer posedim s tisočletnimi glasovi
si odpočijem v zamolkih
in grem dalje
počasi -
kot pritiče mojim letom
puščam razočarano deklico
za sabo
brez obžalovanja

nada pecavar