V dežju plesala sem, ko je jokalo nebo,

vsaka kaplja je šepetala: »To mora tako,«

Mokre stopinje na poti so stale,

a vem, da z razlogom to pot so izbrale.

Sneg se je spustil, zabelil je svet,

kot belo odejo, ki skriva nam greh.

A v tisti belini sem našla odgovor,

vsak dan je poglavje, življenski pogovor.

Ko pride pomlad in cvetlice vzklijejo,

so sanje, ki iz temnih korenin oživijo.

Zemlja pokaže, da nič ni zaman,

vsak padec in dvig je skrbno izbran.

Jutranji zrak je kot glas iz neba,

govori mi: »Uživaj, ne boj se sveta,«

Svežina me kliče, naj vdihnem ta čas,

saj to je trenutek, ki res šteje za nas.

Dež, sneg in cvetlice mi znova govorijo,

da vse kar se zgodi, me z razlogom učijo.

Ne bojim se prihodnosti, vem, da bo čar,

ne more me presenetiti nobena stvar.

Zato plešem v dežju, snegu, soncu in vetru,

živim ta trenutek, vsakega v svojem spektru.

Vsak dih je darilo, vsak korak je moj plan,

in vse kar se zgodi, je del mojih sanj.

Nina Kucler