Nikogar ni -
še ni,
a zrak plapola zlovešče.
Moram se premakniti.
Tečem in tečem ...
pridem do žičnate ograje -
za njo je sama tema;
na drugi strani -
nad nagrmadenimi ruševinami krožijo roparice.
Obrnem se nazaj.
Pojavi se velika hiša -
prej je ni bilo,
z bazenom in urejenim vrtom.
Otroci se igrajo.
Služkinje, v dolgih, snežno belih,
poškrobljenih predpasnikih,
obšitih s čipkami, strežejo.
Stopim bližje, vse je čudno,
kot bi gledala lutke ...
počasen posnetek.

Približa se služkinja.
Spregovori, a ne odgovorim.
Strmim v njen obraz.
Kaj je z njenimi očmi?
Kje ima ušesa?

Z voščeno upoglivostjo sledim
migljaju njenega belega kazalca.

nada pecavar