
v tvoji duši spi pes, ki ne laja več, slep je in težko hodi, a še vedno
me zavoha, dobro ve, koliko sem popil
on mi bo vedno zvest, ker ve, da žena
je ena in ta je za vedno
on ve, da ga nikoli ne bom zapustil
lahko imam še trideset žensk
v teh štiridesetih letih
a žena je ena in ta je za vedno
vse ostalo so le imitacije, približki
skice tiste res prave žene
in ta pes vedno ponoči
pride k mojim nogam
ker on ve, da ga ljubim
da ga nahranim, da ga pogrejem
on ve, da mu bo ob meni vedno toplo
vedno bo skleda polna, vedno bom tam
ko me potrebuje in vedno ko te pogledam
vidim tega psa, ki ve, da žena je ena in ta je za vedno
in če te žena zapusti, žaluješ, dokler v tvoji duši ne umre pes, ki ne laja več
V poudarjenih svetlih tonih se v pesniškem subjektu pravzaprav odkrivajo temne sence čutenja. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Mario Ruopollo
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!