ENOST
Spet misel se prikrade prav počasi;
kdo prvi bo v tišino šel od naju,
razpara čipko, žalost se oglasi;
sprehaja senca z mano se v gaju.
Bi raje prva jaz bila brez bila!
Ko v prazno se izteče polna luna,
te zapustila bom in v tebe skrila
samo spomine - bom boleča struna.
A nič ne čakam, da kar dan uvene,
poiščem kvačko, vlečem niti sonca,
nevidna sila žene me in žene,
in nitju ni ne kraja, veš, ne konca.
In vezem naju - s soncem vezem v enost ...
in končno v dihu čutim potešenost.
Zelo lep sonet, sploh zadnja kvartina in dvostišje.
Čestitke!
Lp, Marija
Mislim si, da ženske več razmišljamo o tem in mogoče napišem še o drugi varianti ...
Nisem ravno vešča sonetov, se pa iz vaših marsikaj naučim in včasih še meni kaj uspe,
(da nisem osladna). Upam, da je ta takšen, hvala, pozdrave Nada
Ja na to pa sploh nisem pomislila ampak to je najlepše, ko vsak lahko zavije po svoje-
me veseli, pozdrave Nada
Fino.
Le tale verz deluje malo nespretno:
"A čakam ne, da mi kar dan uvene,"
morda takole:
-Ne čakam več, da dan mi kar ovene
- A več ne čakam, da moj dan ovene ...
- A nič ne čakam ...
Lp lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 26. 02. 2025 ob 16:16
- Prebrano 253 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 108.5