V času logističnih presežkov,
včasih še najdem čas,
za pogovor s seboj.
Ali sploh znam uživati?
S kazalci ustaviti čas?
Se zlekniti v star naslonjač
in poslušati glasbo iz naftalina?
Najti te drobne trenutke preden zbežijo.
Kot čisto zlato jih zloščiti in negovati.
Brez hlastanja in norenja.
Srkati vino po požirkih
in se ne vdati požrešnemu demonu,
ki hoče vedno več.
Zastrupljen z močnimi afekti
se ne zadovolji kar tako.
Ali lahko najdem pravo mero
in ob tem ohranim svoj jaz?
Medtem, ko to razmišljam,
mi otrok sede v naročje.
Pobožam ga.
In on mene.

Silva Langenfus