Elizabeth Strout, Ime mi je Lucy Barton

Po Olive Kitteridge in njenih dveh različnih življenjskih obdobjih, sem pričakovala od Lucy Barton prav tako neposredno, odkrito izražanje, a tokrat me je odlična pisateljica Elizabeth Strout presenetila in namesto že skoraj krute resnicoljubnosti, vse zapakirala v molk, v neizrečeno med nepomembnimi pogovori. Tam v tistih tihih trenutkih je vse, kar se ve, a o čemer se ne govori in le tisti, ki ti je zelo blizu, dobro ve, kaj je v molku izpovedanega brez ene same besede.
Včasih se v družinah o določenih rečeh ni govorilo, čeprav so vsi vedeli da ''reči" so, a se o njih ne spodobi govoriti. Z mladimi se to spreminja, govori se lahko o vsem. Pravijo, mora se. Do kje potem sega intimnost, ki je ne želiš deliti ali le z najbližjimi? Lucy, ki lovi v tišini, med seboj in drugim, resnico, se tega ravnanja nauči v družini, ki ni disfunkcionala zaradi tega, temveč zaradi očetovih travm iz vojne in njegovih togih moralnih prepričanj. Če bi se o vsem pogovarjali, bi bilo drugače? Morda ... A revščina, ki je bila še večje zlo, bi otrokom še zmeraj puščala enak pečat. Družba je videla le revščino.
Skratka, Lucy me je spomnila, koliko tišin sem že slišala in vedela, kaj se skriva v njih, a so stvari, ki ne kričijo, čeprav bi včasih morale, če bi jih le imel kdo slišati in objeti, ter reči, rad/a te imam.

Knjiga me je nagovorila kot nekaka prozna poezija, ki se ne izreka v razlaganje, ne pridiga, ne obsoja  in med zapisanim prinaša sporočilo, ki te doseže ali ne.