Zavita v svileno rjuho je bežno zadišala po pomladi.
Njeni lasje kostanjeve barve so spominjali na polja marjetic,

sivke in materine dušice.

Svojo lahkotnost je slišala v brenčanju kril predanih čebel.
Ti pa si jo lahko opazil le s kotičkom svojega slepega očesa.

Ujel si jo lahko le za kratek čas.
Tako močno si želel ohraniti njen okus na svojih utrujenih ustnicah,

da bi svoje srce prodal padlemu Luciferju.
A bila je neukrotljiva,

divja senca,

ki ti je vsakič znova ušla.

Dokler te nekega dneva ne objame ona in te popelje po travnikih,

kjer plešejo vsi božji otroci in kjer vedno diši po pomladi.

M.B.

mejremameri