Valovi oceana, sopejo v nemiren zvok,
ob skale trkajo, z nenehnim, žalostnim utripom.
Srce je moje zgubljeno, nemirnim vodam prepuščeno,
osamljena sem ladja, jadra strgana, predajajo se neuspehu.

Naj slap cvetov na tvojo pot zdaj pada,
igram s snežinkami se na razgibani obali,
v sebe jaz kopnim - po kakšni krivdi, kazni?
medtem, ko valovi morja so ob skalah vzdihovali.

Cvetovi padajo, minljiva, nežna milost,
vendar se ne morem dotakniti teme v svoji duši.
Hrepenim po miru, najti hočem miren prostor,
da moja duša spet se obnovi.

Sneg, morje, mehak slap cvetov,
ne nudi mi tolažbe na tej senčni jasi.

Tomaž Jevšenak