Srednjeveška balada
Režeča luna kot sit klop,
kot rdeč balon, prepoln krvi,
strašljivo veter suva v noč,
iz jam se plazijo zveri.
Kot starke vse skrivenčene
je s prsti vej drevesje golo,
ki sega v temno tvar po čar,
z gore se sliši volčji solo.
Za polknicami ni luči,
dim z dimnika se plazi k tlom ,
iz pekla klije zvok naslad,
razgaljena bori se z zlom.
Prišel je k njej, a ne bi smel,
dotiki odvozlali strast -
želela je, želela ni,
zamrežena v besedno past.
Ujeta med nevednost mlado,
pred srep lisičji par oči,
in že postavljeno grmado,
če mu pod krila ne pusti.
Zagrizla zarja je v temo,
prežvečila srhljive slike
in v nežne barve jokajoč
odnašalo molitve krike.
Razpelo se je obrnilo,
sled je krvavo pustil vrag,
molčali oče kakor kamen,
jo mati vrgla je čez prag.
Hvala, Faeq.
Res imam rada balade :)
lpi
Kar grozljivka. Odlično.
Balada v pravem pomenu.
Čestitke, Irena!
Objemček, M
Ni kaj dodati, tudi odvzeti ne ;)
LP, Lidija
Lidija, me res veseli. Najlepša hvala.
lpi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 23. 02. 2025 ob 20:21
- Prebrano 544 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 199.1