Začel sem kot dih vetra,
nepopisan list v jutru sveta,
brez smeri, brez odtisa.

Prve poteze so bile mehke,
v svetlobi otroških dni,
dokler razpoke niso pretrgale sanj.

Hodil sem brez cilja,
ceste so vrezale brazde,
izbire so postale globoke črte.

Včasih sem barval čez rob,
tvegal, padel, pustil dežju,
da spere rane in zbistri pogled.

A platno me ni izdalo.
Brazde niso le bolečina,
temveč lesk izkušenj, ki še rišejo pot.

TimotejB