
Prebujena zemlja
v meni razpira poti,
glas se vrača.
Zakaj bi utihnil zdaj,
ko veter raznaša klice pomladi
in zemlja diha v novih ritmih?
Drevesa napenjajo žile,
poženejo prve sokove –
zakaj ne bi tudi jaz
razprl dlani besedam,
ki so predolgo spale?
Morda najdem v kapljah rose
odsev otroka v sebi,
v razpoki lubja
skrit smeh nekdanjih dni.
Naj mi brsti natrosijo misli,
ki dišijo po življenju,
naj se besede dvignejo
kot ptice v prvi let.
Ne bom tiho.
Ne zdaj, ko zemlja kliče moje ime
in veter nosi pesmi, ki v meni živijo.
Morda najdem v kapljah rose
odsev otroka v sebi,
v razpokah lubja
skrit smeh nekdanjih dni.
V zgodnji pomladi imam podobna občutja. Kakor, da bi to napisala jaz. Ta kitica se me je zelo dotaknila.
Lp Tolminka
Prebujena zemlja
v meni razpira poti,
glas se vrača.
...
(✿ᴗ✿)
Waw, v par besedah popolno povzel moja občutja
Timotej, krasna samoinspiracija z roko v roki z Njo.
Lp, Caki
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: TimotejB
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!