Moj glas
se sliši skozi zastor,
ne bo me utišal nikakršen stvor.
Sivo obzorje nosi mojo mladost,
poleg stoji pes in gloda mojo kost!
Oh, av in sram,
človek, pes, navadna žival.
Pšššt.
Na uveli mi koži
čutim hripanje vetra,
na stenah visijo slike,
ponosno nosijo prah nostalgije.
V ogledalu ne vidim lastnega obraza,
strmim le v poraz,
vprašanje jaz-a.
Oh, ti smrtnik,
prepozen si,
presahnila je
človeška oaza.

Šejla Silić