
Čeprav govorita,
da sta ponosna nanjo,
ve za rane,
ki bodo vedno zaskelele:
ni videla prvih rdečic
in nespretnih laži;
ni ju prijela za roko,
ko sta bila negotova;
ni ju dvignila,
ko sta se hotela dotakniti zvezd.
Sprejela je občutke krivde,
bolečino hrepenenja ...
Odločila se je,
da bo najprej ženska,
ki se ne da ustrahovati,
da bo glas razčlovečenih Irank,
da bo glas vseh žensk.
Sprejela je samico
in dneve,
ki so samo premica -
trpljenja.
In vsako jutro vstane.
Ve,
zakaj se je potrebno
boriti z mlini na veter.
Narges Mohamedi.
Pesem se me je dotaknila. Morda bi le njeno ime uporabila le enkrat, na koncu. Kaj meniš?
Lp, Ana
Ja, bolje je, da se šele na koncu razkrije,hvala , pozdrave Nada
Ko sem jo spet prebirala, se mi je še nekaj utrnilo, da bi dodala verz
....
da bo glas razločevenih Irank;
dodam
da bo glas vseh žensk.
Kaj meniš?
Sem dodala, tudi meni se zdi, da je še boljše tako,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!


Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!