Sem bil,
in potem zopet nisem,
sem želel
a nisem smel.

Sem naredil korak,
brez kril hotel poleteti visoko v zrak.
Pogum sem zamenjal za sum,
izgubil vse lastne jaz-e,
dvomil sam vase.

"Nisem, nisem kriv!"
kričim !
glas odmeva
se nazaj zapodi,
v obraz mi zakriči
„kriv si, kriv si le ti!“

Pokrivam si ušesa,
na oči izlivajo solze besa.
"Tiho, tiho"
rečem si,
nisem nisem sam,
imam prijatelja,
ime mu je Sram!

Tam je, tam je
zelena trata,
po njej bova skakala,
iščem, iščem
štiri peresno deteljico,

a ni je,
in ni,
imajo me za ptico,
ki nima svoje jate. 

Šejla Silić