že nekaj stokrat
je povlekla ročko za espresso
dlan in prsti so otekli
težko čaka svojo uro

doma sta dve sitnobi
vélika in mala

vrsti pred pultom ne vidi konca
željni kave z vozički polnimi do vrha
teptajo tuje čevlje

pot kaplja po čelu in po vratu
smradi se vijejo mimo kafeterije

osušen zrak ščemi razdrážene poglede
frčijo iz kota v kot in proti vratom
okna ozaljšana z roso mežikajo v posmeh

pridno vleče ročko za espresso
skozi prste curlja njen čas
ne zna ga uloviti
strmi predse
kava odteka preko roba

v garderobi se je preoblekla
in zalučala predpasnik v kot omare

Janez Dreu