Oh humble ground where moments pause,
In gentle whispers, life’s applause,
I sink upon this knelt blue hue,
Not in pursuit of love anew.

For what are these moments framed in gold,
If hearts are claimed without being told?
No hand I seek, no promises aligned,
Just the innocence of the mind refined.

The laces dance, a tale to weave,
In the simplest tasks, we often believe,
That grand declarations seize the day,
Yet here I dwell, where children play.

With softened earth beneath my knee,
I tie my dreams, I set them free,
For in this world of haste and race,
I find my peace in this quiet space.

So know, sweet friend, I voice no plea,
Nor depth of love, nor urgency,
But pause to cherish each small delight,
In the art of living, where wrong feels right.

Let untied laces be my vow,
To linger in moments, here and now,
For every knot, a story spun,
In the tapestry of life begun.


------------------------------------------------

Oda odvezanim vezalkam

Oh skromna tla, kjer se trenutki ustavijo,
v nežnem šepetu, aplavzu življenja.
Ugrezam se v ta klečeči modri odtenek,
ne v iskanju nove ljubezni.

Zakaj so ti trenutki v zlatem okvirju,
če se srca predajo, ne da bi jim povedali?
Nobene roke ne iščem, nobenih obljub ni ne poravnanih,
samo nedolžnost prefinjenega uma.

Vezalke plešejo, pravljica se plete,
pri najpreprostejših nalogah pogosto verjamemo,
da velike izjave izkoristijo dan,
pa vendar prebivam tukaj, kjer se otroci igrajo.

Z zmehčano zemljo pod kolenom,
zavežem svoje sanje – osvobodim jih;
kajti v tem svetu naglice in dirke,
v tem trenutku najdem svoj mir.Ž

Torej vedi, dragi prijatelj, ne prosim,
ne globine ljubezni, ne nujnosti,
toda ustavi se, da ceniš vsak majhen užitek,
v umetnosti življenja, kjer se zdi, da je narobe prav.

Naj bodo odvezane vezalke moja zaobljuba,
da se zadržim v trenutkih, tukaj in zdaj.
Za vsak vozel se spleta zgodba,
v tapiseriji življenja se ta vozel začne.

Tomaž Jevšenak