Samo še pesem stresem v tvoje naročje
Dolgo sva bila tiho.
Nabirala prvi teloh in šopek zalila z besedami,
ki so naju opisale.
Blato se je drobilo iz ožilja
kakor zadnji krajec kruha,
ki visi iz ust sestradanemu otroku.
V mestu nad rečno strugo ptice razprejo krila.
Bosa in gola uzreva odvečne stopinje divjih zveri,
ki jih prekriva mrzel hlad.
Ko bova odšla v naslednjo zimo,
bi bilo zaželjeno,
da ukradeva čas času
in prisluškujeva, kako poezija
kaplja skozi sidrišča popoldnevov
in se upenja v gomilo grenkosti,
v poslednje sončne žarke večerne zarje,
zvóčnost besed,
ki čez obok neba tihoma prižigajo plamene luči,
ter napisane kitice ugnezdijo
v pesem.
Všeč mi je! (✷‿✷)
* Dva zatipka se mi zdi, preveri.
Ronja...
Me zelo veseli, da ti je pesem všeč. Drugega dela tvojega komentarja pa oprosti ne razumem. Sem namreč te dni v nočni izmeni in mi možgani ne delujejo kot bi morali. Kaj naj popravim? Hvala! Lp, Jernej
Jernej,
ne vem ali si res imel v mislih
ozreva odvečne stopinja ali uzreva?
upanja v gomila grenkosti je najbrž prav v gomilo?
tuskulum...
Naj pesem živi in dočaka svojo zgodbo. Hvala! Lep pozdrav! J
Čestitke k pesmi o pesmi, dodala sem ti še manjkajočo vejico,
lp, Ana
Najlepša hvala, Ana!
Prijazen pozdrav. J.J.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jernej Jager
- 06. 02. 2025 ob 00:56
- Prebrano 443 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 27.76