Berem novice.

Protesti v Srbiji,

Dončič v Lakersih,

konec sveta,

zmaga Slakonje na Emi,

zastonj obisk galerij osmega februarja,

da bi našel navdih,

ker ne želim pisati o tebi.

Navdih, ki ga kot najspretnejši tat s preprostim objemom ukradeš sredi službenega hodnika.

Razmišljam, kako bi si v njem ustvarila svoj svet.

Ti bi mi pomagala rešiti enačbo ranljivosti,

jaz bi te peljal na zmenke po verzih najljubših pesnikov.

Zgradila bi hiško s čebelnjakom daleč od ljudi,

posvojila koale, papige, surikate,

kasneje pa bi spoznal, da me ob tebi ni več strah postati oče.

Postarala bi se srečna,

ter neke deževne jesenske noči skupaj potonila v pozabo.

Ampak, ker ni vsak dan praznik,

protest sproščajočih rok prekine patetično miselno balado

in kar je bilo še pred trenutki tako močno povezano,

se brez opozorila odlepi.

Po izmeni se vrneš k njemu.

Morda pa je to vendarle pesem o koncu sveta.

Črni Kos