zbogom, žalost
odnaša te na sever v naoljenem usnju in rozinah zlobe
ko srkam vase zrak in odmaknem pokrov krste
razteščim se v črepinje in vzletim, ko me ljubljeni glas doseže
spustim na tla okrvavljeni konec preje
obračam se v deževnih kapljah, ko pod dežnikom se skrivava objeta
se korak po listnati poti opleta
in prisloniš me na skale, da vame zareže ostrina pradavnine
odmaknem tančico sivine
in v preskokih se želja po bližini vname
me roka prevzame, v notranjost plane
me čisto privzdigne, okrog hrbtenice zagrize
se ob veke spotakne in začutim plamen v ušesih
ko sanje bruhnejo v drobovje
primakneš ude v zmehčano lubje
zamaje se temelj, grmi, v šepetu zaklinja
ne govori, le riši po telesu zemljevid
oplazi me s krili in prilasti si obraz
opotekam se, ko prepotena zakričim, se v tebi izgubim
krhka in srce preneha utripati, ko se razdvojim
vase in vate svojo bit potopim
v bitje, za katero čas razdrobim

sheeba