Kot nežni šelest peres,
poslednji dih skozi krošnje dreves.

Zaveje krik umirajočega dneva,
na robu obzorja peklenski ogenj zeva.

Modro nebo preplavi plima krvi,
na platnu zabrišejo se sonca sledi.

V trenutek svet se ujame,
luna si sramežljivost sname.

Svet vzdrhti ob slutnji dotika,
stvarnost se vse bolj odmika.

V omamnem koktajlu sanj,
duša tone od pričakovanj.

Ples ognjenih isker in kresnic,
razkriva kolaž nasprotujočih si resnic.

Da v uroku ne bi bilo vse izgubljeno,
škarje usode izrezljajo tisto eno.

Na poletno noč,
prepleteni dlani, zibajoči se,
v počasnem ritmu vzhajajoče lune,
stremiva v dragulje,
posute na polju noči.

Tomaž Medved