kot stari hrošč si

obrnjen na hbret

ne dosežeš roba zavese

da bi se dvignil

sobno zelenje je tvoj ujeti  odsev

črne pike na listih zbrane v rjavico

so kot zastave potrgane med vihro

ožgane od smolastega sonca

tvoj dih je občasno prekinjen

kot tok potočka v slani suši

vdih

izdih

kot mačji mladič prosjačiš

in vsakič znova pogrneš

beli prt stkan iz dregeta

sivega skleleta noči

uspelo ti bo

vem

Silva Langenfus